Zgodovina in uporaba keramičnih oblog

Zgodovina keramičnih oblog sega daleč v zgodovino. V preteklosti so bila s kamnom ali mozaikom obložena tla in stene domena bogatih. Ker je bila izdelava trdne obloge iz kamna povezana z velikimi stroški izdelave in potrebnimi viri, so kamene obloge večinoma vgrajevali v objekte visoke pomembnosti. Iskanje boljše in cenejše alternative je sčasoma privedla do nadomestka kamna - obloge iz žgane gline. Povprečnemu človeku je bila tovrstna gradbena obdelava praktično še vedno nedosegljiva do nedavnih časov, srečeval jo je lahko le v sakralnih objektih in vladnih palačah.

Alternativna metoda, ki je združevala modularen način in hkrati trdnost vrhnjega sloja, je bil mozaik. Najstarejše primerke mozaikov iz koščkov drobnega kamenja zasledimo v mestu Gordio v zahodni Mali Aziji, ki so jo takrat naseljevali Grki. Kasneje, v 1. stoletju po kr., pa v mestu Olintos v Grčiji že najdemo stilno izdelane motive grške mitologije, izdelane iz drobnega prodca v naravnih barvah od bele do črne. Stari Rimljani so bili pravi mojstri v tej tehnologiji in njihove mozaike iz porcelanizirane keramike lahko občudujemo še danes.

Sčasoma se je potreba po trajni in obstojni oblogi, kot so keramične ploščice, povečala, poenostavili in izboljšali so se tudi postopki izdelave. Tako je ta lepa, praktično "večna" obloga, prišla tudi v dom povprečnega človeka.

Keramična obloga je vedno bolj priljubljena, ker je glede na svojo uporabnost relativno ugodna, ima visoko estetsko vrednost, izbiramo pa lahko med neomejenimi možnostmi vzorcev in kombinacij. Najboljša njena lastnost pa je seveda izjemna praktičnost vzdrževanja in skoraj neomejeno dolga življenjska doba ter obstojnost.